Polni pričakovanja 1-ga skavtskega jesenovanja v letošnjem letu, smo se Preddvorski skavti peš odpravili proti Vranji peči blizu Kamnika. Večer je bil dokaj topel, a kljub temu smo se razveselili podobe župnišča v katerem smo preživeli konec tedna. Hiter pregled nahrbtnikov s strani voditeljev, nato pa medsebojno rivalstvo za najboljšo sobo. Dekletom se je tokrat nasmehnila sreča, na mizi smo namreč zagledale mehke blazine na katerih smo lahko udobno prebile noč. Med nameščanjem v naše začasno prebivališče, pa je iz kuhinje že dišalo po večerji. Slasten vonj mlečnega gresa je skozi vrata že prihajal proti zgornjem nadstropju in kmalu smo slišali pisk piščali, ki je naznanjal večerjo.
Po slastnem obroku smo imeli na voljo nekaj prostega časa, ki so ga nadobudni igralci kart porabili za igro taroka, ostali pa smo si izmenjavali izkušnje iz drugih taborov ali pa smo se pogovarjali o vsem kar nam je pač prišlo na pamet. Voditelji pa nas niso pustili čakati preveč dolgo. Kmalu smo tako spremljali uvodno igro oz. izvedeli temo jesenovanja. Skozi vikend smo se tako s Krištofom Kolumbom podali na pot proti Indiji. Kot bodoča posadka pa smo morali dokazati sposobnosti, ki so za življenje na ladji sredi nevarnega morja še kako pomembna. Spoznavali smo raznolikost vlog in njihov pomen. Preučili smo vodnika ladje, torej nekakšnega kapitana, zastavonošo (zastavica je simbol vsake ladje), gospodarja (ki skrbi za orodje in orožje), kuharja (trudi se, da harana ni zastrupljena), podvodnika (je desna roka kapitana) in bolničarja ( krbi za zdravila, povoje…). Starejši skavti smo hitro posumili, da se pripravlja na ponovno razdelitev vodov. V četo se je vpisalo ogromno novih članov, tako da je bila razdelitev v nove vode potrebna.
Z pričakovanjem voditeljske odločitve razporeda članov, pa je bilo treba počakati do naslednjega dne kajti ura je bila že pozna. Na hitro smo odigrali par iger morlica v temi potem pa umivanje zob in priprava na spanje. Še pisk tišine in 1. dan je bil za nami.
Naslednjega dne smo tako najprej imeli stalno jutranjo telovadbo. Malo teka in razteznih vaj že ne more škoditi. Motivacijo za telovadbo pa smo črpali tudi iz dejstva, da nas kmalu čaka zajtrk. Kuharici sta se tokrat resnično odrezali. Tako nas za zajtrk ni čakal le navaden kruh in marmelada, pač pa slastne palačinke. In bližal se je usodni trenutek. Spet smo se sestali v glavnem prostoru. Kapitani oz. vodniki smo dobili papirnato ladjico po kateri so bila zapisana imena novih članov. Nastalo je 5 vodov. 4 so ohranili stara imena, surikate pa so se pridružile kompaniji. Sledile so delavnice skozi katerem smo spoznavali nove člane voda, se poučili o orientaciji ( se naučili meriti azimut, orientirati po zvezdah, mahu … risati točke po zemljevidu…)
Kot pričakovano so nas po »treningu« v popoldanskih ura po prekrasnem kosilu ( tortilijah), voditelji poslali na orientacijo. S pomočjo zemljevida, smo iskali oranžne oznake in zabeležili prisotnost s posebnimi kleščicami. Vod piranje smo hitro ujele fante in se tako z risi dokončale orientacijo. Nekaj kart smo zgrešili pot in se zato vračali in iskali oznake. Pot je bila zanimiva a iskanje se je zavleklo pozno v večer. Po živi točki in malici smo tako imeli dovoljenje za vrnitev v župnišče. Smeha o izletniških pripetljajih ni primanjkovalo. Vsak je doživel kaj zanimivega. končno je napočil najbolj zabaven večer tega jesenovanja. Kljub dežju(ker skavti to obvladamo) smo zakurili ogenj in sledil je zabavni večer s pečenjem hrenov in kruha. Ko so domala vsi napolnili svoje želodčke pa smo imeli še nekaj časa za pogov, igranje kitare… Ponovno umivanje zob, boj za udobne blazine in nazadnje pravljica in spanje. Okoli druge ponoči pa smo zaslišali pisk. Oja, začel se je najbolj pomemben del za novince- prejeli so namreč začetne rutke. Sredi dežja smo postavili slavnostni kvadrat in tako sprejeli novice. Bilo je mrzlo, pihal je severni veter a bilo je vredno. Z rutko so se novinci počutili še bolj pripadne “nori mladosti” skavtom.
Zadnji dan je potekal po ustaljenem ritmu. Zajtrk, jutranja telovadba nato pa pakiranje in urejanje župnišča. Voditelji niso popuščali pri čistoči, tako da smo res zgledno opravili svoje delo. Prihajali so že starši in kot se spodobi smo res zabavno jesenovaje zaključili s sveto mašo.
Tako se je zaključil še en prelep vikend, poln izzivov in zabave. Skavti so ponovno dokazali, da se v sodobnem svetu polnem hitenja, še najde čas za kakovostno druženje (brez virtualnih naprav) in spoznavanje narave.
Mi rečemo kri vi rečete štof.
KRI...ŠTOF...KRI...ŠTOF...
BiPi!