Naše zimovanje se je pričelo z vstopom na vlak, ki je imel 9-minutno zamudo v Kranju in z 20-minutno zamudo v Ljubljani. Ta nas je popeljal do kraja Velika Loka. Ko smo dospeli, nam je sledilo še 15-minuto pešačenje v temi na nepričakovani zelo prometni cesti do naše tople hiše v Mrzli Luži.
Čeprav je kraj sam po sebi mrzel, nas je pričakala zelo topla hiša(hvala). Najprej smo si po treh urah privoščili večerjo. Uživali smo ob domačem toplem kruhu(hvala), ki je bil zelo mehak ter doma nerejenem tuninem namazu(hvala). Potem so dekleta v roke vzela kvačke in volno, ter pod vodstvom naše stegovodkinje po neštetih poizkusih, skvačkale rožice, fantje pa so urili veščine v vezanju s štrikom.
Ob topli krušni peči in vonju novo pečenega kruha je večer hitro minil. Postlali smo si kar okoli peči ter sladko zaspali kljub odprtemu oknu, ki je “moral“ biti odprt, da nam je prinašal svež zimski zrak. Jutro je prehitro prešlo, zbudil nas je petelin, ki je veselo in že tako zgodaj poln energije kikirikal. Po odličnem zajtrku z domačo nutelo(hvala) in uspešno pečenim kruhom prejšne noči, s skaterega smo odstranili ves zažgani del, smo se toplo oblekli in pričeli z delom na posestvu. Fantje so v roke vzeli sekire, dekleta pa kot po tekočem traku pobirale in zlagale razcepljena drva. Pred cepljenjem drv, sta nam voditelja še enkrat pokazala in spomnila na varnost pri delu. Delo smo zaklučili prav zabavno. Tako, da je vsak pograbil sneg ter pričeli s spopadom kep (fantje so bili na toplarju, punce pa pod njim). Ko nas je že začelo kar precej zebsti smo se rajši vrnili v toplo hišo in pričeli s pripravo pravega kmečkega kosila. Iz kuhinje je dišalo po zelju, klobasah ter krompirju, prav te odlično pripravljene jedi so nam napolnile naše prazne želdčke. Sledilo je osebno spremljanje (pogovor z voditeljem o svojem življenju, prihodnosti, trenutnem počutju...).
Nekateri smo sprehod podaljšali in odšli po štiri-kilometerski poti proti Trebnjem, kjer smo šli v trgovino po najnujneše stvari za peko nadalnjih obrokov. Ker pa smo praznovali rojstni dan dveh klanovcev, smo kupili še torto. Ko se je stemnilo smo pod toplarjem izvedli tekmovanje. Šli smo v pare ter narediti stol, ki je moral zdržati fanta eno minuto. Potem smo proslavili še slavljenca ter začeli peči palačinke. Zvečer smo ponavljali skavtske zakone in obljubo. Zamesili smo kruh in dali peči. Dva fanta, ki bi morala paziti nanj sta zaspala ter pozabila na kruh. Ta se je čez noč v peči posušil ter postal trd kot kamn. Tako da smo za zajterk imeli “prepečenec“, ki ni bil prepečen ampak presušen. Pošteno smo se utrudili pri grizenju in pretegnili mišice ter zobe. Potlej smo se začeli pripravljati na pospravljanje. Med pospravljanjem smo si tudi naredili kosilo. Zelo smo se najedli krompirja in izvrstnih pic, ki pa so bile vseh možnih oblik.
Pred odhodom smo se slikali še z toplarjem ter odpekatali na vlak, ki nas je odpeljal v Ljubljano. V Ljubljani smo šli k nedljski maši v frančiškansko cerkev, kjer pa je potekala v hrvaškem jeziku. Ko smo peli Očenaš ter odgovarjali, smo se kar veliko motil, saj se naše ter njihove melodije povsem razlikujejo. Bilo nas je zabavno poslušati, ker sta se hrvaščina ter slovenščina prepletali po celi cerkvi. Odpravili smo se proti železniški postaji ter se usedli na vlak, ki je peljal v Kranj, od koder smo se poslovili in odšli vsak po svoje. Zahvaljujemo se tudi Matjažu Križnarju, ravnatelju misijonskega središča, da nam je omogočil bivanje v prečudoviti kmečki hiši.
Naše zimovanje je bilo sneženo, veselo in sladko!
Pa srečno pot!