Zadnji novemberski vikend smo se skavti čete Luksurioznih lupinc odpravili na naše prvo skupno jesenovanje. Da pa vikend ne bi bil samo lep, so se naši ivejevci na Jošta podali kar peš. Medtem ko so člani odprave na Jošta, pod budnim očesom dveh voditeljic, z zadnjimi atomi moči premagovali strmo in neizprosno pot, smo se preostali voditelji ter naš DA greli v topli koči. Ko je odprava končno dosegla vrh, se je naše jesenovanje šele zares pričelo.
"Švic, švic in še enkrat švic" so besede, ki najbolje opišejo stanje odprave, ko je ta dosegla kočo na Joštu. Še dobro, da so vsi že na začetku izkusili, kaj pomeni biti moker. Vremenska napoved je bila namreč za vikend precej slaba. Najprej so se vsi preoblekli, popili topel čaj in se okrepčali. Prazna vreča pač ne stoji pokonci, zato so morali pol piškota in dve napolitanki zadostovati do kosila.
Sledil je svet čete, kjer smo našim ivejevcem bolj natančno prikazali delovanje čete, se dogovorili glede odkupnin in postavili nekaj pravil. Ko je bilo našega pomenkovanja konec, je sledil veščinski del.
Razdelili smo se v štiri skupine in začeli z veščinami. Učili smo se osnove prve pomoči, vezanje vozlov in vezav, postavljanja bivakov ter kurjenja ognja. Še posebaj zadnja veščina nam je povzročala nemalo težav, saj je zunaj deževalo, kurivo pa je bilo vlažno. Da slučajno ne bi prehitro pokurili energijskih zalog borne malice, smo se kurjači odločili uporabiti vsem znano "taborniško metodo" (pri načinu kurjenja je ključnega pomena, da ima kurjač pri sebi delujoč vžigalnik :D ). Kljub tej metodi smo potrebovali kar nekaj časa, da je ogenj zagorel. Ker je malica že počasi popuščala, je eden izmed ivejevcev prišel na idejo, da bi spekli gozdno korenje, ki smo ga malo pred tem izkopali (gozdno korenje je vrsta korenja, ki se od navadnega razlikuje v prav ničemer. Edini pogoj je, da se navadno korenje znajde v gozdu, kjer ga potem najdemo mi). Ker pa je bilo naše korenje približno 5x večje od našega ognja, (ogenj ni bil majhen, samo korenje je bilo reees ogromno, ker je pač gozdno :) ), smo opustili peko in se raje odpravili na kosilo. Ker pri skavtih ne gre brez tune in makaronov, smo tudi sami obedovali ta gurmanski obrok. Sledil je počitek in čas za družabne igre, nato pa spet veščine. Vse je potekalo podobno kot dopopldne, le da je močneje deževalo in so bili naši kurjači primorani uporabiti razširjeno taborniško metodo. (Gre za popolnoma enako metodo, le da vsebuje še suh časopisni papir). Veščinski del je minil zelo hitro, saj ko človek osvaja nova znanja in počne zanimive stvari, čas hitro beži. Na vrsti je bil puding, ki je spominjal na malo bolj gosto mleko, v katerega je nekdo vsul preveč kakava. Dež se je stopnjeval in promorani smo bili ostati notri. Igrali smo se različne družabne igre. Na zavbavnem večeru so se skupine soočale z zelo zvitimi vprašanji in še bolj neumnimi odgovori. Nato je morala vsaka od skupin narediti še oglas za naključni izdelek, ki so jim ga dodelili voditelji . Večer je bil poln smeha in posledično solz, saj so bili oglaševalski programi zares odlični.
Kljub hudemu nalivu in vetru, smo se voditelji odločili, da gremo ven, saj je bil pred nami prav poseben del jesenovanja. Naši ivejevci so dobili prve rutke. Zbrani v krogu smo jim v močnem vetru in vedno hujšem nalivu, svečano nadeli rutke. Neurje nikakor ni pojenjalo, zato smo se takoj po končani ceremoniji zatekli v kočo. Ivejevce smo zavili v vse deke, ki smo jih našli in jim ponudili topel čaj. Voditelji smo se lotili omejevanja poplav v koči, ki so nastale zaradi mokrih oblačil. Sledil je trdo zaslužen počitek.
Pogled skozi okno ob 7h zjutraj nam je dal vedeti, da se je naše jesenovanje spremenilo v zimovanje. Deset centimetrov novozapadlega snega je še popestrilo naše vzdušje. Malo smo potelovadili in odšli na zajtrk. Po zajtrku je sledilo čiščenje in priprava na sveto mašo. Konec maše je naznanil tudi konec našega prvega jesenovanja.
Bilo je res odlično oziroma, kakor se reče v naši četi, bilo je zares luksuriozno!