28. 10. 2017 smo se skavti Preddvorskega klana odpravili na naše težko pričakovano jesenovanje na Krstenico. Ne bi ga mogli izvesti, brez naših dveh super klanovcev, ki sta nam omogočila dostop do koče, na planini, zato smo jima bili neizmerno hvaležni. Osebno sem se izleta še bolj veselila, saj sem komaj čakala, da obudim spomine na otroška leta, ko smo s teto večkrat prišle na planino in tam nekajkrat tudi prespale.
Izlet naj bi se začel v soboto zjutraj ob 8. uri, a seveda smo odrinili s 15 minutno zamudo. Napokali smo se v dva avtomobila in v eni uri prispeli do planine Blato. Po nahrbtnikih smo si razdelili hrano in nato otovorjeni začeli naš pohod. Pot je bila na začetku strma, zato smo dekleta fante kar hitro prosile za kratek počitek, potem pa smo spet nadaljevali pot z nekaj vmesnih postankov. Hoja po tako lepo urejeni in luštni poti, je bil pravi užitek. Po eni uri in pol hoje smo prispeli do naše koče in se namestili. Naš spalni kotiček je bil sicer zelo majhen na prvi pogled, a ko si pogledal proti vrhu, si videl, da imamo kar 4 nadstropja postelj. Bilo je kot v filmu. Vsi sestradani smo se odločili, da bomo čim prej pripravili kosilo. Dekleta smo začele kuhati juho (ki je bila sicer iz vrečke…), fantje pa so se drenjali ob žaru in pekli čevapčiče. Mizo smo pripravili kar zunaj, saj nismo mogli posedati notri, ko pa smo imeli okoli sebe tako lepo naravo. Kosilo je bilo več kot odlično, za njim pa je sledil počitek.
Izkoristili smo čas in se šli igro »Bobnarček«. Na listke smo napisali slavne osebe iz celega sveta, glavne junake filmov in knjig, tudi risank… Razdelili smo se v tri skupine po tri in nato začeli s prvim krogom, ko je eden iz skupine moral vleči listke in poskušal v eni minuti soigralcema razložiti čim več oseb, onadva pa sta jih morala čim več uganiti. Ko je zmanjkalo listkov se je začel drugi krog, z istimi pravili, le da smo osebe morali kazati s pantomimo. Sledil je še tretji krog, ko pa smo morali osebo opisati z eno besedo. Problem se je pojavil, ko si pred besedo izrekel katerokoli mašilo in to je štelo za besedo. Tako sta morala igralca v eni minuti povedati katerokoli osebo, ki smo jo imeli in mogoče na srečo povedala kakšno prav. Ob igri smo se nasmejali do solz in hkrati razvili naš spomin in sposobnost za čim boljše opisovanje.
Popoldne smo se odpravili na polurni sprehod, na Krsteniški stog in na vrhu nas je pričakal noro dober razgled. Videli smo sneg in fantje si niso mogli pomagati, da ga nam dekletom ne bi vrgli za vrat ali v glavo. Poslikali smo se in si ogledali veličastni sončni zahod, potem pa se po drugi strani hriba odpravili nazaj do koče. Bili smo že spet lačni in celo pot nazaj je potekala debata o tem kaj bomo jedli. V načrtu so bile hrenovke, ki pa nam dekletom niso prav dišale. Predlagale smo makarone s tuno in za posladek čokoladni puding. Ko smo fante že skoraj prepričale v našo idejo pa smo kaj kmalu ugotovili, da nimamo tune. Torej, pogodili smo se in pripravili 40 hrenovk, in dekleta kar nismo mogla verjeti koliko fantje lahko pojejo. Za posladek pa je sledil še puding. Po večerji smo pomili posodo in nato med partijo enke naredili načrt za naprej. Še isti večer bi se nam mogli pridružiti še dve članici klana, ki pa nista poznali poti do planine. Glede na to, da je bila ura že devet in skorajda čista tema, jima koordinate kljub veščinam, ki jih znata ne bi veliko pripomogli. Čeprav se fantom nikamor ni več dalo, in so bili vsi pametni, da bi jima res lahko dali samo koordinate, so se na koncu odločili, da izpolnijo obljubo in jima priskočijo na pomoč. Dekleta smo se odpravila preobleč, in umit zobe, nato pa smo opazovale luno in zvezde. Poigravale smo se s funkcijami fotoaparata in naredile nekaj odličnih fotografij nočnega neba, v vseh njegovih skritih barvah.
Pohodniki so se vrnili šele ob polnoči, ko smo bila dekleta že pošteno utrujena. Nekatere smo se odločile kar zaspati, nekatere pa so se s fanti še do tretje ure zjutraj pogovarjale in igrale tarok. Na srečo spim zelo trdno, zato se sploh ne spomnim kaj se je ponoči dogajalo. Bila je ravno tista noč, ko se je ura premaknila za eno uro nazaj, zato nikogar ni skrbelo, da bi bili preveč zaspani.
Zjutraj so se nekateri zbudili ob osmih, nekateri pa smo bili zbujeni ob čudovitem zvoku kitare. Fantje so nas povprašali koliko jajc bo kdo pojedel in zajtrk se je začel peči. Na koncu je vse v roke prevzela kar naša glavna kuharica in vse lepo začinila, fantom pa k jajcem umešala še hrenovke, ki so ostale od prejšnjega večera. Ko smo siti vse pomili in pospravili je napočil čas za pogovore o razvoju našega klana. Pogovarjali smo se o naših nadaljnjih druženjih, spremembah, stvareh, ki bi se jih še radi naučili in drugih aktivnostih, ki nas čakajo skozi vse leto. Me pogovorom smo dekleta začela tudi s pripravo palačink, in kar je bilo v tistem trenutku najbolj fascinantno, je bil doma narejen palični mešalnik. Sicer so nas po mešanju z njim pošteno bolele roke, a masa za palačinke se je naredila super. Pa tudi glede na to, da smo bili v naravi, je bilo to pravo razkošje.
Sledila je peka palačink. Na koncu smo jih pripravili kar 46, pa je bilo še premalo. Zato so fantje za posladek pojedli še vsak po en kos turistične paštete, dekleta pa smo skuhala kavo. Kmalu smo morali vse svoje stvari spet spakirati v naše nahrbtnike, pomesti in počistiti kočo, napisati dnevnik o naših doživetjih v posebno knjigo (jo imajo v koči, da se ohranjajo spomini) in se posloviti od Krstenice. Naredili smo še nekaj skupinskih slik, nato pa prepevajoče stekli v dolino.
Po izletu smo se v zahvalo za cel vikend odpravili še k sveti maši. Potem smo se poslovili, do našega naslednjega srečanja, ki bo zelo kmalu v novembru. Za konec bom povedala le še to, da sem srečna, da sem del tako super »družine« kot so Preddvorski skavti in komaj čakam, da maja izrečem svojo obljubo, ter za vedno postanem skavtinja.
Moj nasvet tistemu, ki ni skavt in ima priložnost postati eden izmed njih… POSTANI SKAVT! Ker…
SKAVTI SO ZAKON!
pa še nekaj slik...
