Prišel je dan, ko smo se tudi klanovci Ta dob'rga plevela odpravili na potep. Zgodaj zjutraj, na deževen avgustovski dan, smo se zbrali pred župniščem in do polnega napolnili kombi s svojimi preveč natovorjenimi nahrbtniki, zmolili za srečno pot in odrinili na vožnjo proti izviru naše najveličastnejše reke Soče. Vožnja je minila tiho in še malenkost zaspano, a kaj kmalu smo se morali vsi prebuditi, saj nas je čakal krajši vzpon do pravega začetka Soče. Tam so nas pozdravile prve deževne kaplje, ampak te nam niso bile kos. Imeli smo namreč palerine, anorake in dežnike. Na začetku naše skupne poti je vsak prejel želod. Želod, ki ga bo sadil povsod kamorkoli bo šel. Skozi celoten tabor so nas spremljali odlomki iz knjige Mož, ki je sadil drevesa, zgodba o možu, ki je po težki življenjski izkušnji pričel saditi želode in v tem našel smisel življenja. Tudi sami smo tako celotno pot delili želode veselja, vztrajnosti, potrpežljivosti, dobrote, pripravljenosti, ... vsak je na poti pustil delček sebe. Hodili smo po soteski Soče in skozi oblake se je kmalu pokazalo tudi sonce, ki je še bolj polepšalo pogled na prečudovito naravo. Turkizno modra voda, številni mostovi preko reke, vrhovi gora v mnogih rahlih meglicah, globoka korita Soče, manjši slapovi, gozd, pašniki. Najbolj pogumni so se po 16 kilometrski prehojeni poti odločili, da se okopajo v ledeno mrzli Soči. Po še dodatnih 9 kilometrov smo utrujeni in lačni, končno prišli v Bovec. S toplo juho iz vrečke smo napolnili naše želodčke in kaj kmalu smo vsi trdno zaspali v tamkajšnjem župnišču, na varnem pred hudo nevihtno nočjo.
Zbudili smo se v mokro, deževno, mrzlo in vetrovno jutro. Vrhove bližnjih gora je celo pobelil sneg. Privoščili smo si zajtrk, nato pa smo odšli k sveti maši, kjer smo se Bogu zahvalili za naš tabor, za vse naše klanovce in prosili za lepo vreme. Po uri hoda, se je nad nami že rahlo razjasnilo in sonce je pokukalo izza oblakov. Prav težko smo verjeli, da imamo lepo vreme, saj je bila napoved popolnoma drugačna. Ta dan je potekal zelo zanimivo in zabavno. Med potjo smo opravljali izzive, ki so nam onemogočili normalno hojo. Naš voditelj Žiga je več kot pol poti prehodil vzvratno, dve dekleti pa sta skoraj celo pot prehodili bosi, kljub makadamski poti. Tudi ta dan smo bili turisti v svoji državi. Občudovali smo lepoto reke, ki jo je opeval Simon Gregorčič, in na desnem reku brega videli tudi najbolj vodnat slap v Sloveniji, slap Boka. Ob pogledu nanj smo lahko rekli le en velik: »Vauu!« Prispeli smo v majhno prikupno vasico, se nastanili v župnišču, si skuhali polento in dan zaključili s čudovitim fotošutingom ob sončnem zahodu.
Prebudili so nas topli sončni žarki in pred nami je bil nov dan. Ponovno dan, v katerem smo morali prehoditi kar lepo število kilometrov, zato smo za zajtrk pojedli umešana jajca, ki so nam dala novih moči. Na boleče žulje na nogah smo nalimali obliže in spet obuli čevlje, s katerimi smo se odpravili dalje. Gozdna steza nas je pripeljala do slapu Kozjak. Sami nismo mogli verjeti svojim očem, kakšno naravno bogastvo imamo. Ob slapu smo se počutili kot bi bili v neki eksotični deželi in ne le v naši Sloveniji. Naslednja destinacija je bil kraj Kobarid, kjer smo si privoščili slastno rižoto s piščancem in smetanovo omako s sirom. Pod senco drevesa smo imeli popoldanski počitek, nato pa smo se odpravili naprej. Deležni pa smo bili tudi presenečenja. Jan s Kobarida, ki nam je pomagal urediti tudi prenočišče, nam je prinesel sladoled, za katerega smo bili neizmerno hvaležni. Jan, še enkrat hvala! Preko številnih vasic ob Soči smo prispeli v vas Kamno, kjer se je nahajalo naše prenočišče. Odločili smo se, da smo potrebni malo čistoče, zato smo se hitro preoblekli v kopalke in stekli v Sočo, ki ima v tem delu že zelo podoben izgled kot reka Sava. Na bregu reke smo si še skuhali večerjo in odšli na teraso gostiteljev, kjer smo prespali. Fantje so si napeli viseče mreže, dekleta pa smo si postlale kar na tleh.
Lahko rečemo, da na svetu še vedno živijo dobri ljudje, kajti ti, kateri so nam posodili teraso za eno noč, so nam zjutraj pripravili slastne palačinke, ki so nam narisale nasmeh na obraz. Enako bi lahko rekli tudi za lepo postreženo kavo z mlekom, ki nas je rešila neprespanosti. Izrekli smo jim velik hvala in pričeli pot proti Tolminu. Pot po soncu in nič kaj dosti raznoliko asfaltno cesto smo si polepšali s številnimi pesmimi, ki so donele iz naših ust. Kaj kmalu smo prišli v Tolmin, kjer smo nahrbtnike napolnili z novo hrano in nadaljevali pot proti Mostu na Soči. Vročina, teža nahrbtnikov, komarji in utrujenost prejšnjih dni so nas ustavile na lepi lokaciji ob sotočju reke Tolminke in Soče. Lahko bi rekli, da smo se tam kar malo ukampirali za nekaj ur. Skuhali smo si kosilo, se učili igrati tarok, zadremali na toplem soncu, se gugali v viseči mreži, čofotali po vodi, ... in kazalci na uri so kmalu pokazali čas, ko se je bilo ponovno potrebno natovoriti. Naslednja postaja je bil Most na Soči. Zagledali smo most, iz katerega vsako leto izvajajo fascinantne skoke v vodo. In seveda ni bilo nič kaj dosti za razmišljati, da tudi mi skočimo v vodo. No, zato smo se odločili trije in lahko rečemo, da je bil to res velik izziv in nora izkušnja, ko iz višine osmih metrov priletiš v ledeno mrzlo vodo, nato pa moraš preplavati še okoli dvajset metrov, da prideš do kopnega. Še isti dan smo prispeli na železniško postajo, od koder nam je naslednji dan zjutraj odpeljal vlak v Koper. Lahko bi prespali na železniški postaji, a smo se skupaj odločili, da prespimo sredi gozda v visečih mrežah. Imeli smo lep večer pod zvezdami ob igranju kitare in melodiji pesmi.
V naših glavah je zjutraj odzvanjalo le še to: »Mi gremo pa na morje...« in res smo šli. Vstali smo ob štirih, kot običajno imeli jutranjo molitev, nato pa smo se ob pol šestih zjutraj usedli na vlak in odpeljali v Koper. Ko smo že vsi mislili, da je to to, smo ugotovili, da nas čaka še pot od Kopra do Pirana. Sliši se luštno, a hoja po vročem soncu, obmorskih gričih, s 15 kilogramskim nahrbtnikom na ramah,... vse to spremeni. S skupnimi močmi smo prehodili še zadnje kilometre in prispeli do našega zadanega cilja, mesta Piran. Vsi smo takoj odvrgli nahrbtnike in skočili v morje, ki je bil v nasprotju s Sočo prav prijetne temperature za kopanje. Utrujeni, a srečni, smo popoldan preživeli na obali. Ob sončnem zahodu smo se ukrojeni zbrali na koncu pomola in si podelili skavtska imena. Poseben trenutek, ki si ga bomo verjetno vsi zapomnili. K podelitvi imena spada tudi voda, zato smo se vsi naenkrat vrgli v morje. Lahko bi rekli, da smo bili tistih par minut prava atrakcija za vse turiste in prebivalce Pirana. Topel večer smo preživeli ob vonju in okusu odličnih palačink.
Med tem ko smo nekateri še spali, so drugi odšli gledati sončni vzhod. Sledil pa je čudovit dan, brez oblačka. Plavanje, tunkanje in skakanje po vodi. Vsak je želel izkoristiti, za večino, še zadnje dni počitnic in tudi zadnje dni morja. Ker smo se bližali koncu našega tabora, je to pomenilo, da se bliža tudi čas odhoda našega najstarejšega klanovca Karla. Za to posebno priložnost smo se ukrojili in odšli na vrh Pirana k cerkvi svetega Jurija, ki je tudi zavetnik skavtov. Karlu smo pripravili še zadnji izziv, napisal je pismo in se poslovil od vsakega klanovca posebej. Bilo je lepo, tako zelo, da so iz nas prišle solze zadovoljstva, sreče in pa tudi žalosti. Seveda pa Karel ne zapušča našega stega, ampak je le odšel iz klana in napredoval v drugo vejo. Karlu sta voditelja Manja in Žiga nadela nahrbtnik in odšel je svojo pot. Ostali pa smo morali v najhitrejšem času priti v Portorož na avtobusno postajo. Imeli smo srečo in ujeli avtobus, ki pelje do konca Pirana, tako da smo si prihranili nekaj časa, a še vseeno smo pritekli na postajo. Ko smo videli, koliko je ura, smo ugotovili, da imamo še dobrih dvajset minut časa, zato smo si privoščili še banjico sladoleda. Avtobus je pripeljal na postajo. Vkrcali smo se nanj in se odpeljali nazaj na Gorenjsko pod objem naših gora. Seveda pa vse ni potekalo tako tekoče. Prste vmes so imeli zastoji na avtocesti in pozno zvečer smo vsi utrujeni prispeli nazaj v Preddvor.
A je uspel? Ja, ja, ta dob'r plevel! In ta dob'r potovalc tudi! Veseli in ponosni na uspešen tabor vam kličemo:
srečno pot!
za več foto utrinkov, klikni na povezavo: https://photos.app.goo.gl/P2BSkSmmd1WLCMYR7
video za spomin: https://drive.google.com/file/d/1AuLdtu9fZwzwIp3D6B5YXHAoG6OTXT3h/view?usp=sharing
