V petek smo se po natrpanem dnevu končno vsi klanovci srečali skupaj in naše zimovanje začeli skupno z molitvijo v župnijski kapeli. Slovesno je rutko dobila še Maja, ki se nam je pridružila sredi leta. Nato smo imeli skupni uvod ob melodijah Nine Pušlar: Svet je tvoj!, kjer smo razmišljali, zakaj je lahko svet tvoj, kaj lahko kot skavt ponudiš, se veseliš in zakaj je lahko svet zate drugačen, če si skavt. Nato smo se skupaj odpeljali na Valentinov ples, kamor so nas povabili mladinci iz sosednje župnije Šenčur.
Kot Pepelka, smo bili pred polnočjo nazaj v župnišču, kjer smo tisto noč prespali. Seveda smo se trudili čim prej pospati, saj smo naslednji dan vstali že ob šesti uri. Skupaj smo imeli še zadnjo molitev v kapeli za srečno pot, si nabrali moči ob pripravljenem zajtrku, čaju in kavi našega DAja ter kar se da urno spakirali vso opremo v avtomobila. Glavni del našega zimovanja se je šele začenjal!
Vsi polni pričakovanja in zagona smo prispeli do Bohinja. Avtomobila smo pustili ob cesti, malo naprej od Stare fužine in od tam pot dobro opremljeni nadaljevali peš. Po dveh urah hoje po zasneženi in na trenutke ledeni cesti smo prišli do Planine Blato. Tam smo naredili daljši postanek. Za tem so nas čakali hujši vzponi in naša skupinica se je razdelila na bolj zagnane fante, ki so gazili naprej in bolj previdna dekleta, ki smo vztrajno stopicale za njimi. Dan je bil zelo lep, sončen in na trenutke prav pomladen. V snegu smo našli tudi lepe odtise živali.
Utrujeni in zadovoljni smo po petih urah hoje v hrib prispeli na cilj - Krstenico. Zakurili smo v stanu in si pogreli že doma spečene pice. Fantje so se pogumno smučali z vrha strehe, dekleta pa smo se pomartinčkala na sončku. Siti in spočiti smo z vrha hriba občudovali sončni zahod. Naredili smo snežaka, se malo posankali, pokepali in lovili pobegle rokavice, lopatke, palice po hribu navzdol.
Karel se je odločil, da bo izkopal bivak, a na koncu zaradi premalo snega (le nekje 1 m) v njem ni prenočil. Večer se je z igro taroka v toplem stanu počasi prevesil v noč in mladi skavti smo trdno in zadovoljno zaspali. Najbolj zagreti so zjutraj vstali dovolj zgodaj, da so z vrha hriba občudovali še sončni vzhod, drugi smo ob zvokih starega radia in vseh mogočih frekvenc počasi prilezli iz svojih luknjic in spalk v sončno jutro. Ob narezani salami, želodcu, siru, turistični pašteti in kruhu smo si napolnili moči in še zadnjič pretopili sneg v še kako potrebno tekočino za na pot.
Z lepimi spomini, številnimi ujetimi v objektiv fotoaparata in telefonov, smo zapustili to zimsko idilo in se s smučmi, lopatkami, ruzaki ali kar po riti spustili v pomladno dolino.
Naše zimovanje smo zaključili s sveto mašo na Brezjah, kjer smo se zahvalili za lepo doživetje brez poškodb ter se priporočili za vse, kar nas v klanu to leto še čaka.
Pa srečno pot!
