V petek, 2.10. 2018, zadnji dan pravih šolskih počitnic se nas je 6 klanovcev – Anton, Adam, Jan, Teja, Mana in jaz, Ana, ter voditelja Manja in Karel veselo odpravilo na jesenovanje. Malo čez dvanajsto smo vso prtljago napakirali v avta in se odpeljali proti Kranju, kjer smo v Hofru dokupili še nekaj hrane. Sledila je dolga vožnja po avtocesti, Karlov avto z največjo, Manjin pa s skoraj največjo hitrostjo. Med vožnjo smo imeli potniki v Karlovem avtu, po zaslugi Adama moč spoznati vse lepote narodnozabavne glasbe. Ko smo končno prispeli na Primorsko je začelo deževati, a to nas ni ustavilo saj smo si oblekli palerine in odprli dežnike. Na avtobusni postaji ob parkirišču smo se razdelili v tri skupine po dva in se odpravili na orientacijski pohod. Po med drugim tudi hoji po strmih pobočjih vinogradov, smo že v mraku prispeli do župnišča. Ker je tema poezija smo »navdušeno« prebrali tri slovenske pesmi o sreči.
Lačni smo odnesli svoje ruzake na mansardo, polno udobnih jogijev. Spodaj v kuhinji smo si skuhali domačo polento z malo manj domačimi gobami in sirom. Bila je odlična. Po večerji smo imeli novi klanovci neke vrste sprejem v klan Ta dobr'ga plevela. Starešine smo morali pripraviti do tega, da so nam zaploskali. Trudili smo se pokazati čim več naših sposobnosti - od preciznega igranja Kuža pazi na kitaro, pa do strastnega plesa z raznimi efekti (npr. poplava). Nalogo smo po večini res zaključili z aplavzom. Da smo novinci zares postali člani klana, smo si morali izmisliti še nov klic, ki naj bo čim bolj izviren in duhovit. Tudi to nalogo smo seveda opravili z odliko, navdih pa smo iskali v kartah. Utrujeni od celega dneva smo malo pred polnočjo vsi pospali.
Na krasno sobotno jutro smo se ob zmerni uri po strmi in zelo spolzki cesti odpeljali do nasadov oljk. Za zajtrk z razgledom smo si privoščili kruh z namazi, večinoma z domačo marmelado, nutoko in pašteto. Sledilo je obiranje oljk. Pomagali smo Karlovi in Antonovi družini. Okrog pasu smo si zavezali posebne predpasnike in se vdali v usodo. Med postopkom nabiranja smo skoraj vsi poskusili surovo olivo in za ostale nevem, ampak Teja pravi da nikoli več. Po mojem mnenju je šest-urno delo minilo dokaj hitro. Rezultat je bilo 355 kg nabranih oliv, svilnato mehke roke in pa nadvse okusno kosilo, ki nam ga je pripravila njuna mati, za kar smo ji nadvse hvaležni.
Po dobro opravljenem delu smo se poslovili od Mane, katero kliče dolžnost z imenom šola, in se posedli na zidek med oljkami. Imeli smo katehezo, ki nam jo je pripravil naš duhovni asistent, ki se nam žal ni upsel pridružiti. Po njegovih navodilih sta jo izvedla kar Manja in Karel. Navezovala se je predvsem na srečo. Znova smo se posedli v avtomobila in odpeljali nazaj do župnišča. Sledilo je sproščujoče gledanje filma z naslovom Hektor in iskanje sreče. Po ogledu smo imeli zanimivo vodeno debato o sreči. Razglabljali smo o temah kot so kupovanje sreče, ali je izogibanje nesreči pot k sreči, je sreča dolžnost vsakega in nenazadnje, ali smo srečni. Ker smo si med filmom privoščili razne prigrizke in nismo bili lačni je kuhanje večerje odpadlo, a vseeno smo se premaknili dol v kuhinjo, kjer smo ustvarjali zanimivo poezijo. Ni govorila samo o sreči in »dolgočasnih« stvareh, temveč tudi o traktorjih. Najbolj izvirna nastala verza sta:
Traktor je res dober izum,
ker traktor dela brum!
Sledilo je ofiranje Karlu, saj je imel naslednji dan god. Prijetno ga je presenetilo, kljub temu da je čisto pozabil na svoj praznik. Ob podobni uri kot prejšnji dan smo potonili v spanec.
Že drugo jutro so nas zbudile prijetne melodije iz Manjinega telefona. Po ekskluzivnem zajtrku (marmelada z MASLOM!!!) smo spakirali svoje stvari in se v kroje oblečeni odpravili h dvojezični sveti maši v bližnjo cerkev. Po maši smo še do konca pospravili župnišče in se srečni, ker je šla vsa prtljaga v avto, odpeljali do obale. Tam smo s pogovorom zaključili naš dogodek.
Kljub drastičnem pomanjkanju ustne higiene (skupinska zobna pasta je zatajila) smo se imeli na jesenovanju super. Bolje smo spoznali drug drugega in mogoče tudi sebe. Hvala tudi voditeljema, da sta vse to pripravila in nas cel vikend prenašala.
Ste se tudi sami kdaj vprašali kaj je za vas sreča? Je sreča dolžnost vsakega človeka? Ali izogibanje nesreči res vodi k sreči?
Pa srečno pot!